Timea Kisuczky Dimkovski
The Hidden Forest - Skriti Gozd
Kako razvedriti utrujenega in nejevoljnega sedemletnika?
- 13 avgusta, 2020
- , 9:19 pop
- , Blog post
Ravno smo se navadili enolične rutine pouka in dela od doma, ki je bila za oba z možem izjemno naporna, neskončnega gospodinjenja in kuhanja, za nameček pa sta naju najina nadebudna fantiča z brezmejno energijo vseskozi zasipala še s kopico vprašanj.
Tistega dne sva bila torej sama z Adrianom. Starejši sin in mož sta bila na obisku pri dedku, Adrian pa je sklenil, da raje ostane doma z mano. Imela sem veliko dela. Ogromno. Zaključevala sem obsežen projekt, za katerega bi morali do petka oddati poročilo. Delala sem vse popoldneve in večere, da bi lahko pravočasno zaključila projekt. Dopoldne je bilo treba otrokoma pomagati pri šolskih obveznostih, reševati tehnične težave z računalniki in šolskimi klepetalnicami in izpolnjevati (vsaj zame nesmiselne) preizkuse znanja o glasbilih pri enem od šolskih predmetov. Da kuhanja kosila sploh ne omenjam! Če ste sami starš, vam je povsem jasno, o čem govorim.
Po kosilu sta otroka smela za eno uro gledati televizijo ali igrati računalniške igrice. Kadar nisem bila pozorna, se je to znalo raztegniti na dve uri. Preostalo pa je še veliko prostega časa, ki ga je bilo treba nekako zapolniti, medtem ko sem bila jaz zaradi poročila prikovana pred svoj računalnik. Zunaj je močno deževalo in pihalo, zato se otroka nikakor nista mogla igrati zunaj.
Moj najmlajši je prikupen in bister otrok, ki se lahko ure in ure igra sam. Navdušen je nad LEGO kockami, s katerimi gradi neverjetne, večnadstropne stavbe z dvigali in drsečimi vrati, ki se jih sama nikoli ne bi uspela domisliti. Tisto sredo popoldne se je spet igral s svojimi kockami. Občasno mi je prišel pokazat svoje stvaritve, ki pa jim nisem posvečala dovolj pozornosti. Podrobno mi jih je skušal predstaviti, a sem samo prikimavala in vsake toliko, z mislimi drugje, dodala »aha, aha«, ne da bi pri tem odvrnila pogled od zaslona. Ker otroci vedno čutijo, kadar nismo povsem pri stvari, je postajal vse bolj nezadovoljen.
Lotil se je risanja. Adrian z veseljem riše, narisati zna izjemno podrobne risbice, kar ga zamoti za kako uro ali več. A na koncu vsak otrok vendarle želi risbo pokazati mami. Tudi tokrat se mu nisem dovolj posvetila. Postajal je vse bolj nejevoljen, z ničemer se mu ni uspelo zamotiti, začel je prositi za televizijo oz. računalnik, česar nisem dovolila, ni pa mu bilo do prebiranja knjig ali česa drugega. V izbruhu jeze se je vrgel na preprogo sredi dnevne sobe. Adrian se je nazadnje tako raztogotil, ko je bil star tri leta! Zdaj jih je štel sedem.
Rahlo naveličana in nejevoljna sem mu skušala pomagati s predlogi, kaj vse bi lahko počel, a vse zaman. Nenadoma je hrup iz dnevne sobe potihnil, kar se mi je zazdelo sumljivo, zato sem šla preverit, kaj se dogaja. Ležal je na tleh in z žalostnim izrazom strmel predse. Kot da bi najraje obupal. Nemudoma me je preplavil občutek krivde. Gledala sem njegove čudovite trepalnice in globoke rjave oči ter gladko kožo in začutila neskončno ljubezen. Kaj sploh počnem? Zakaj je delo pomembnejše od mojega lastnega otroka? Hotela sem se mu nekako oddolžiti, zato sem ga vprašala, kaj je narobe. Rekel je, da ne ve. “Samo žalosten sem, mamica, ne vem, zakaj…”
A jaz sem vedela, zakaj je žalosten. Potreboval je mojo pozornost, ki pa mu je nisem dala. Želel si je povezanosti z mamico in začutiti, kako rada ga imam. Posadila sem si ga v naročje, se malce pošalila z njim, ga objela in skušala spraviti v dobro voljo, a brez uspeha. “Bi se rad kaj igral?” sem ga vprašala. Prikimal je.
Običajno igrava karte ali namizne igre, zato sem izbrala njegovo najljubšo, Marbushkino Skrivnostno knjižnico (The Mysterious Library). “Bi rad igral tole?” Odkimal je. Hmmm… S police sem vzela igro Kuharji (Chefs). “Kaj pa tole?” “Ne.” “Kaj pa Carta Magica?” Poskusila sem z vsemi njegovimi najljubšimi igrami, ki so primerne za njegovo starost. Brez uspeha. Vstal je in s police vzel igro Rastlinjak (Glasshouse), prav tako od Marbushke. “Adrian, si prepričan? To je igra za malčke!” Oči so se mu zasvetile, ko je vzkliknil: “Ja!”
Ne vem, zakaj, a igro Rastlinjak, ki jo je ravnokar predlagal, redko igram s fantoma. Mož pa jo je z njima igral že večkrat in vedno so se zabavali. Pretvarjal se je, da je poredni muc iz igre ali pa je glasno izustil kako neprimerno besedo, kadar je Zeleni Hihitavček polomil njihove laterne in so kresničke zbežale. Otroka sta bila navdušena.
Ko je Adrian tistega deževnega popoldneva izbral to igro, sem dojela, kaj si je želel. Želel si je nezahtevne igre, ki bi jo z njim igrala na tako zabaven način kot očka, vmes stresala šale, vzklikala neprimerne besede in ga tako ponesla v srečne spomine. Potrudila sem se po najboljših močeh in res sva se zabavala! Rastlinjak je sodelovalna igra za mlajše otroke, kjer se vsi igralci združijo proti porednemu mucu z enim samim ciljem: zbrati vse kresničke in jih vrniti v rastlinjak, preden muc razbije laterne vseh igralcev. Tokrat je Adrian celo navijal za muca in svoje korake usmeril tako, da bi izgubila in bi se pošteno nasmejal.
Po pičlih dvajsetih minutah je znova postal živahen in razigran fantič. Ko sva se naigrala, me je poljubil in izjavil, da bo v svoji sobi dokončal eno svojih LEGO zgradb, nakar je izginil za celo uro. Jaz pa sem se lahko vrnila k delu.
Včasih so tudi za starejše otroke primernejše preproste igre. Kadar so utrujeni, ko si zaželijo kratke igre, ki ji zlahka sledijo in v kateri zlahka zmagajo ali pa se preprosto samo zabavajo. Enostavna igrica, kjer je treba zvrteti puščico in slediti obarvanim poljem na igralni plošči, je kot nalašč za to, saj ne zahteva zapletenih strategij.
Včasih je dovolj že dvajset minut, da se vnovič povežete s svojim otrokom in mu polepšate celo popoldne. Poskrbite, da boste čas z otroki preživeli kakovostno!
Oglejte si našo ponudbo preprostejših iger:
