Živeti v stiku z naravo
Otroštvo sem preživela v hiši z vrtom. Navajena sem bila na velik vrt, drevesa, na katera sem lahko splezala z dobro knjigo, pa tudi na pse, mačke in druge živali, ki so v teh letih postale naši domači ljubljenčki…
Ko sem odrasla, sem si vedno želela živeti v hiši. Sanje so se mi uresničile pred tremi leti, ko smo si v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem postavili nizkoenergijsko leseno hišo. Pred tem smo živeli v stanovanju v bližnji Komendi. Območje smo že kar dobro poznali, saj smo prehodili okoliške hribe in gore (Krvavec, Šenturska Gora, Sv. Jošt).
Ko nam je arhitekt pokazal zemljišče ob potoku v bližini velikega gozda, sem se zaljubila na prvi pogled. Že sem si predstavljala, kako z otrokoma sedim na obrežju in poslušam petje ptic, kako na odeji na travi igramo karte na toplem popoldanskem soncu …
Hiša je bila gotova v petih mesecih, vselili pa smo se na zasnežen dan leta 2017, tik pred novim letom. Notranjih sten nismo prekrivali, pač pa smo jih namenoma pustili v naravni podobi smrekovega lesa. Tako smo lahko v svojem domu še dolgo vonjali gozd! Nemalokrat smo celo objemali stene, podobno kot sta moja otroka med pohajkovanjem po gozdu včasih objemala drevesa.
Po dolgih dnevih v službi, ki smo jih mnogi primorani prebiti v brezdušnih, sodobno zasnovanih pisarniških prostorih, je zame vsak prihod domov, v našo leseno hišo, blagodejna in sproščujoča izkušnja. Poleti sedimo na terasi, občudujemo, kako uspeva naš vrt, in poslušamo petje ptic. Otroka lovita hrošče in druge žuželke, včasih najdeta močerada ali celo kakšno kačico, spet drugič se bahata z mrtvo miško ali pa katero drugo živalico! Pozimi se pogrejemo ob kaminu in s skodelico vroče čokolade v roki opazujemo zasnežen vrt ali pa igramo najljubšo namizno igro.
Pravijo, da je dom tam, kjer je srce. Zame je to lesena hiša ob potoku na obronku gozda.
“Dom je tam, kjer prebiva ljubezen,
kjer se rojevajo čudoviti spomini,
kjer nas obiskujejo prijatelji
in kjer se smeh nikoli ne konča.”
